MZS novice: Katjuša Pernuš: Ko je v petkah, misli na udobje v motokros škornjih

Kdor je že bil kdaj na dirkah, ki jih organizira Moto zveza Slovenije (MZS), je zagotovo ni spregledal. Ker se je ne da. Blond, mikavna, energična. In dirkalna … oz. pač tista, ki dirka. Ja, punca vozi motor in se ne pritožuje nad blatom, prahom, kanali, kamni. Ona pelje in se trudi po svojih najboljših močeh. Gre ji dobro, nabriše tudi fante … ‘Pernuška’ gre k puška.

Če jo na hitro pogledaš, ti je takoj jasno, da punca nekaj trenira. Njeno športno telo razkriva to, kar karakter le še potrdi – da je prevelik ‘živc’, da bi lahko bila pri miru. V šport se je podala že pri treh letih, ko sta jo starša postavila na ‘dilce’. Na italijanskih in francoskih smučiščih, kjer so družinsko počitnikovali, je hitro pokazala, da se ne boji hitrosti in adrenalina. Švigala je po strminah, enkrat, pri šestih letih, celo tako zagrizeno in suvereno, da je sredi Dolomitov odbrzela v dolino in ob pogledu nazaj ugotovila, da staršev ni v vidnem polju. Panika. Jok. Stiska. Na srečo sta jo prijazni Francozinji v solzah odpeljali k žičničarju, ta pa jo je posedel na okno, skozi katerega je gledala, ali bo prepoznala znan obraz. In ko sta se ob sedežnici pojavila ati in mami, se je deklici zabliskalo pred očmi. Po dveh urah so se našli in Katjuša se še danes pošali, da je staršema s tem stresnim dogodkom življenje skrajšala za polovico.


Ljubezen do alpskega smučanja zaradi tega zapleta seveda nikakor ni izpuhtela. Ker je bilo v Tržiču, od koder Pernuševa prihaja, za otrokovo športno udejstvovanje na voljo bolj kot ne samo atletika, plezanje ali smučanje, se je deklica naposled odločila za slednje. No, lahko bi izbrala tudi kakšno igro z žogo, a z njo nikoli ni bila spretna. Tako se je v tretjem razredu vpisala v tržiški klub in začela trenirati smučanje, kateremu je ostala zvesta vse do drugega letnika gimnazije. Ob tem je vsekakor zanimivo poudariti, da je blondinka skregana z mrazom in da je bila prav zato borba z nizkimi temperaturami na snegu njena stalnica. Zeblo jo je v noge, roke … ni da ni. In če malo posežemo v njeno intimo: še danes, kot velika punca, ne gre v kopalnico brez kaloriferja, ne glede na letni čas. ‘ZZZZZebe, Miha pomagaj’ (obrazložitev sledi kasneje, op.p.) … Ko je prenehala z dirkami na smučeh, je kot učiteljica alpskega smučanja svoje znanje prenašala na mlajše, da jo vleče v pedagoške sfere pa je potrdila z vpisom na Fakulteto za šport, smer športna vzgoja. Letošnje leto, pri štiriindvajsetih, zaključuje magisterij. Ja, učiteljica telovadbe bo.

Za motor jo je navdušil oče, čisto spontano, 3.5.2015 (od tu tudi Katjušina štartna številka – 35, op.p.). Kupil si je novega in vprašal hčer, če se gresta malo peljat. Na sosednji hrib. Tam se je Katjuša kot popolna amaterka učila prestavljanja, dodajanja plina in krotenja brutalne moči med nogami. Za prvič ji je šlo bojda zelo dobro, vsekakor pa je bilo dovolj dobro, da je punca zapela. Pa ne ob prvo korenino, niti ne ob kamen na gozdni poti. Zapela je v to, da na motorju noče sedeti zadnjič. Da bi in da bo še. Dva meseca po krstni vožnji je šla na Ribnik – na svojo prvo cross country dirko (in to z očetovim motorjem), kjer se seveda nista cedila med in mleko, pač pa so se kopičili problemi in težave. »Zletela sem s proge, potem pa trmasta kot sem, še kar želela nadaljevati. Takrat mi je spodneslo roko na ročki za plin in poletela sem čez skalo, točno v drevo. Čist’ adijo.« Da je oče punco vpeljal v res nevarno okolje, se je vnovič potrdilo na naslednji preizkušnji, kjer ji je počila kost sednica. »S polnim ‘gasom’ sem priletela v leseno ograjo in mami me je s proge odpeljala direktno v bolnico v Slovenj Gradec.« Zaradi vseh okoliščin je za prvi lasten motor raje izbrala triala ter že po nekaj vožnjah s puncami leta 2016 oblikovala slovensko reprezentanco in odšla na Pokal narodov. Ni bilo za prehvalit, bila pa je nepozabna izkušnja.

Ko so ji kmalu za tem nepridipravi ukradli ‘trialčka’, je prišla do KTM-a 200. Z očetom sta ga šla iskat v Berlin in to v stilu: zjutraj tja, zvečer nazaj, s karavanom! Z oranžnim strojem se je tako vrnila v cross country sfere in v sezoni 2016 med puncami zasedla skupno 4. mesto. Leto kasneje, torej lani, je že vsem dala vetra in v panogi cross country postala prvakinja, v motokrosu pa podprvakinja. To pomeni, da tekmuje v več panogah? Da. »Navdušena sem nad tremi panogami: cross country, enduro in motokros. Najljubša mi je cross country, če izvzamem, da me na vsaki tekmi po pol ure vožnje doleti t.i. ‘arm pump’ oz. po domače povedano: zategne me v roke. Na srečo me potem po približno desetih minutah mine in užitki med vožnjo odtehtajo svoje. Odnos do endura in motokrosa pa je močno odvisen od mojega razpoloženja, kot tudi od tega, kakšna je proga. Po naravi sem takšna, da če mi nekaj ne gre, hitro odneham, tako da imam med vožnjo velikokrat borbe sama s seboj.« Ni ji težko priznati, da vedno, ko sede na motor, čuti nek strah, ampak bolj motivacijske narave. »Motor mi predstavlja užitek, sprostitev, adrenalin in ni boljšega občutka kot premagati strah … Ko mi recimo uspe zvoziti kakšen hud klanec, preskočiti večji skok … takrat si rečem: ‘Juhu, I made it’. Še boljši občutek pa je takrat, ko je premagana moška konkurenca,« pove z nasmeškom. In da ne boste mislili, da takšna mlada ‘blondina’ ne zna biti huda pod čelado, ko ji kaj ne gre. Skozi njene seksi ustnice zna zleteti tudi konkretna kletvica, ne samo tristo kosmatih. »Še v zasebnem življenju kdaj mogoče prevečkrat izustim kakšno sočno,« prizna malo tišje.

Sprva jo je treniral oče, potem pa jo je ljubezen odnesla v druge moške roke. Julija 2016 je uradno postala punca ekstrem enduraša Mihe Špindlerja, ki jo je vzel pod svoje trenersko okrilje. »Moram reči, da zelo dobro funkcionirava, pridejo pa tudi slabi dnevi in z njimi moja trma, ampak to vzamem kot nekaj popolnoma človeškega. Če bi bilo vse 100-odstotno dobro, bi bilo nekaj narobe,« se potolaži v smehu in doda, da odkar je Špindlerjeva, ostali moški na dirkah do nje vršijo posebno distanco. Pač, oddana, ‘don’t touch’. Odkar jo trenira profesionalec, je začela voziti dosti bolj brezkompromisno, tudi prehiteva drzneje in na sploh je manj cagava. »Občutek je dober,« se pohvali in doda, da nekateri moški težko prežvečijo, da postavi boljši čas kot oni, da jih pusti za seboj, da jim zakadi pred nosom, da … Skratka, da jih premaga. Kot predstavnica nežnejšega spola je na dirkah Moto veze Slovenije deležna določenih bonusov … »Puncam ni potrebno plačati štartnine, vsak nas je vesel na dirkah, nas rad pozdravi, malo poklepeta …. Opazila sem tudi to, da našim posebnim željam vedno ugodijo.«

Ko debata nanese na stereotipe o blondinkah, pove, da se trudi biti neklasična plavolaska. »Poskušam ne postavljati neumnih vprašanj ali dajati kakšnih norih izjav, če kdaj kakšno stvar prepočasi dojamem, se pa naredim, kot da jo,« se zasmeji in prizna, da ji je kakšen ‘kiks’ v stilu blondinke včasih vendarle oproščen. Rada se ‘spedena’ in ‘zašarmira’ v petkah, čeprav poredko … »Glede na to, da večino časa preživim v športni opremi, mi ugaja, da se vsake toliko časa uredim tudi bolj elegantno, je pa res, da bi po petih minutah nošenja petk najraje zopet obula motokros škornje ali pa bila bosa.« Pravi, da je avanturistka po duši, da rada spoznava nove kraje in ljudi … »Izredno rada potujem. Pred začetkom študija sem s prijateljico veliko potovala. Pri osemnajstih sva odšli na Tajsko, kasneje še na Bali, Kubo, Filipine … Upam, da bom nekoč lahko združila motošport in potovanja v družbi boljše polovice.« Če bi se danes morala odločiti o destinaciji za poroko, bi to bila Amerika, »ker bi potem poročno potovanje združila še z ogledom superkros dirke«. To je Katjuša – punca za med fante …