MZS novice: Miha Špindler

Želi si na Dakar

Če bi delal v cirkusu, bi bil zagotovo klovn in to tak ekstremen. Tak, ki dela kolesa, salte, visi s stropa šotora, se meče v ognjene obroče in izziva tigre, vmes pa najde še čas, da pomežikne ‘bejbi’ v prvi vrsti … To so bili strnjeni vtisi, ko sem odhajala z intervjuja s človekom, ki je ravno prav nor, da še vedno velja za normalnega. Dragi moji – Miha Špindler, Gorenjska. 32 let, 4 moto panoge, najboljši v ekstrem enduru. Trpi, drhti, se pretegne, premika svoje meje. Ampak to zgolj in samo na motorju. Drugje v življenju gre samo do tja, do koder mu še paše … Uživač.

Špindler je svoj prvi motor dobil pri petih letih. No, imel je že enega pri treh, ampak je bil na baterije, zato ne šteje. Motor je z vožnjo okoli hiše izmučil v enem letu in takrat so si doma oddahnili: ‘Hvala bogu, konec je tega’. No, pa ni bilo. K hiši so prišli novi mopedi in Miha je stalno nekaj ‘šraufal’, ‘friziral’. Pomembno je bilo samo to, da je bil čim bolj navit, da je lahko čim bolj ‘letel’. Čemu? Jah, prestižna lovorika najhitrejši na vasi je bila pač sila močna motivacija. In za te sinove podvige je šlo ogromno … bencina. Deset litrov v dveh dneh. ‘Kam ga daješ! A ga stran zlivaš?!’ ga je spraševal oče, Miha pa samo ‘gas’.

No, in potem je končno prišel dan, ki je zaznamoval Mihovo prihodnost. »Družinski prijatelj je zelo zagret za moto šport, njegov sin pa takrat ni bil kaj preveč. In ko bi moral na eno motokros dirko, do katere mu ni bilo, saj je bil teren preveč blaten, me je njegov oče vprašal, če bi jaz peljal dirko. Seveda sem bil takoj za in tako sem s sposojenim motorjem na Bledu na travniku odpeljal svojo prvo dirko. Sicer lokalno, ampak nič zato. Zasedel sem drugo mesto in zvečer je ta naš prijatelj rekel mojemu očetu: ‘Zmago, motokros motor boš moral kupiti sinu, ni druge’. In res, naslednjo dirko je Miha odpeljal še s sposojenim motorjem, potem pa je dobil svojega in se z njim začel udeleževati pokalnih dirk. Če se še kdo spomni teh časov … takrat je bil sila popularen Rakek … Mihu je bilo 16 let. 

Ko so doma videli, da fant z dirkanjem misli resno, so mu kupili čisto nov 85 kubični motor, kateremu je sledila še ena nadgradnja – treniranje pod vodstvom trenerja. Najprej Gale, potem Jani Sitar, nato Zajc. V motokrosu je Miha vztrajal skoraj desetletje ter v tem času okusil tudi veličino dirk za svetovno in evropsko prvenstvo. Dvakrat je bil državni podprvak v razredu do 250 ccm, dvakrat podprvak do 500 ccm, dvakrat član motokros reprezentance na svetovnem prvenstvu in enkrat na evropskem. »Za te dirke smo zmetali res ogromno denarja. Na koncu sem imel že tri motorje, trenerja, avtodom … Potem pa so se na dirkah začeli slabi odnos. Kregali smo se, ni bilo več tistega pravega vzdušja, vse je bilo mrtvo. In takrat sem se sam pri sebi vprašal, če je meni res treba tega. Dojel sem, da ne in da je vse skupaj brez veze. Da mi je povsem vseeno, če se motorjev ne grem več.« Takrat pa se je na novo zaljubil…

»Fantje so me vzeli s seboj na enduro. Videl sem, da je to popolnoma drug svet. Da je tam vse bolj na ‘izi’ – ‘zajebancija’, smeh, zvečer smo kaj zapekli, popili … Luštno druženje skratka in to me je premamilo. Takrat sem se odločil, da bom raje vozil enduro.« Potreboval je samo eno učno leto, da je 2009 že postal državni prvak, nato pa je šel še višje – začutil je adrenalin, ki ga v žilo vbrizga panoga ekstrem enduro. Danes velja za najboljšega slovenskega ekstrem enduraša in te titule še ne misli spustiti z rok.

Miha, eno vprašanje tako čisto po žensko: zakaj bi se nekdo sploh šel ‘matrat’ z motorjem v neke hribe, med kamne … To moraš biti malo nor, ali kaj?

Ne vem, če nor … Za to moraš biti poseben človek. Meni je to izziv. Želim doseči tisto, kar ni še nihče v Sloveniji in to me žene naprej.

Kako bi opisal to bitko z naravo in motorjem? Vse te ekstreme, ki te čakajo na takih dirkah …

Saj marsikdaj pred dirko sploh ne veš, kaj te čaka. Šele, ko prideš na teren, vidiš, da je to … ja, marsikdaj ‘bolano’.

To pomeni …?

To pomeni, da če bi tisti trenutek, ko si nekje sredi gozda, nekdo začel mahati s tremi ‘jurji’, da ti jih da za motor, bi mu ga z lahkoto dal in rekel ‘sam odpel’. Pride vmes tak moment, ko si rečeš, kaj mi je tega treba. Ker te fizično ubije do konca. Potem, ko malo prideš k sebi, ko se odpočiješ in spet začneš normalno dihati, te pa spet prevzame. Že večkrat sem si rekel ‘Na to dirko me ne bo več’. Ker je bilo tako zelo naporno. Pa sem se naslednje leto spet vrnil.

Govoriš o ekstremnih naporih. Jih lahko še bolj definiraš?

Kot bi moral na primer izvesti 20 šprintov na 1000 metrov. To bi bilo za šprinterja čisto ‘bolano’. ‘Umrl’ bi, tako pa jaz ‘umrem’ na motorju. Ker na trenutke ne morem nič več. Nimam več kontrole nad sabo, nad motorjem … Telesno sem tako zelo izmučen, da mi ne dela več ne glava ne telo. Določeno stvar bi takrat, ko sem spočit, lahko naredil brez problema, v trenutku, ko sem povsem izčrpan, pa tega enostavno nisem zmožen. Ker se vse sešteje in ne gre. To je problem.

Ja, in od kje potem volja, da vztrajaš, da torej že vmes ne odnehaš?

Voziš, ker pač veš, da si na dirki in da moraš priti na cilj. Se pa marsikaj dogaja v glavi med 8 urno vožnjo. Od teh borb z motivacijo, do razmišljanja o tem, kaj boš delal v ponedeljek. 

O ženskah tudi kaj razmišljaš na motorju?

U, to pa ne vem … verjetno ja (smeh).

Ti si pravi, da lahko primerjaš motokros in enduro oz. ekstrem enduro. Kakšna je primerjava, gledano z vidika dirkača?

Kros zahteva cca. 35 minutno 100-odstotno koncentracijo in fizično pripravljenost. Pri ekstrem enduru pa voziš 8 ur, vmes imaš s strani organizatorja določenih 20 minut obveznega počitka. Vse drugo moraš planirati sam. Ustrezno razporediti moči, kako se lotiti dirke, kje dolivati gorivo … in se ves dan boriš s tem. Pri krosu greš po končani vožnji v bokse in se pred naslednjo odpočiješ. Pri enduru pa vse kar počivaš, počivaš na motorju, z izjemo tistega obveznega organizatorjevega počitka. Voziš in voziš, vmes pa piješ, ješ gele, banane, proteinske ploščice, sredstva proti krčem …

Iz teh stavkov deluješ pravi garač (smeh)…

(smeh) Ne. Dirke so edino področje, kjer lahko grem čez svoje meje. Drugače pa nisem tip, ki bi se pretegoval. Ko nekaj postane preveč težko, tega enostavno ne počnem več.

Letošnjo sezono si začel z dirko Hell’s gate v Italiji, kjer si v močni konkurenci zasedel 12. mesto. Poleg ekstrem eundura boš tekmoval še v treh panogah: enduro, cross country in motokros. Si dobro pripravljen na vse te izzive?

Moram reči, da so bile zimske priprave uspešne, tako da sem kondicijsko v dobri formi. In po rezultatu na dirki v Italiji sem visoko motiviran za naprej.

Kdaj boš namesto motorja vozil otroški voziček?

To pa ne vem. Še nisem prišel do tja. Prej imam še željo, da bi enkrat odpeljal Dakar.

U, za Dakar se moraš pa malo zresniti (smeh)…

Ne, nič se ne bom zresnil … kar peljal bom (smeh).

Letos boš vstopil v Kristusova leta. Lahko rečeš, da si z leti vseeno drugačen, bolj zrel dirkač?

Ja, vsekakor. Z leti začneš na motorju več in bolj razmišljati. Ko si star 20 let, ti ni pomembno, če padeš. Pač padeš in ‘gas’ naprej. Zdaj vozim bolj z glavo. Bolj preudarno. Razmišljam: ‘U, kaj pa, če je tam vmes skala?!’ … Ker točno vem, kaj se mi lahko zgodi, če je med travo skala, jaz pa s peto na polno v njo. Točno vem, da me bo vrglo čez ‘balanco’ in to tako močno, da ne bom vedel, kje sploh sem.

Torej ne več s peto na polno?

Ne (smeh). Majčkeno pripiram. Majčkeno je prisoten tisti zoprn strah. Razmišljam o tem, kaj pa če … Samega sebe vprašam, zakaj za vraga bi zdaj padel. In potem avtomatsko raje malo bolj z rezervo.

Že nekaj let treniraš podmladek. Imaš kar nekaj fantov, ki pod tvojim mentorstvom nastopajo na motokros dirkah za državno prvenstvo. Treniraš pa tudi svojo punco Katjušo Pernuš, prav tako motoristko. Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da se to zelo dobro sliši: ‘Treniram svojo punco’ (smeh) …

Med drugim treniram tudi svojo punco, ja, kar mi ne predstavlja nikakršne ovire, prej nasprotno. Posledično skupaj preživiva več časa, tako da naju šport povezuje. Preko dirk sva se tudi spoznala. Lahko rečem, da tako dobro, kot stvari funkcionirajo na treningih, funkcionirajo tudi v najinem zasebnem življenju. Trening doma, trening na motorju (smeh).

NAJBOLJŠI DOSEDANJI USPEHI V KATEGORIJI EKSTREM ENDURO:

• 1. mesto XCROSS CHALLENGE (Srbija)

• 1. mesto VERD EXTREME ENDURO (Slovenija)

• 2. mesto EXTREM ENDURO LIKA (Hrvaška)

• 9. mesto THE TOUGH ONE (Anglija)

• 12. mesto HELL’S GATE (Italija)

• 14. mesto RED BULL ROMANIACS (Romunija)

• 16. mesto ERZBERG RODEO (Avstrija)

• 16. mesto SIX DAYS ENDURO SLOVENSKA REPREZENTANCA (Slovaška)

• 17. mesto BULL SEA2SKY (Turčija)