Jelen … Kraljestvo: Animalia (živali). Razred: Mammalia (sesalci) … No, dovolj biologije, tokrat ne bomo o njej. Tokrat o drugačnem, tistem z veliko začetnico. Jelen Roman – človek, katerega ne moremo zaobiti, ko je govora o slovenskem motokrosu. Za nekaj časa nam je ‘ušel’ na drugo celino, med Brazilke, zdaj pa se je vrnil in bo zopet bolj vpet v našo motokros sceno … A veš čigav avto so enkrat obrnili na streho? Kar tako malo vmes, za odmor med treningi, za hec … Beri dalje …
Roman, kdor že nekaj časa spremlja slovenski motokros, zagotovo ne more mimo tvojega imena, ko je govora o najboljših. Kje se ‘skrivaš’ ti nekoč daleč najboljši?
(smeh) Tale ‘najboljši’ mi ne diši kaj preveč, kaj šele ‘daleč najboljši’ … Veliko je bilo najboljših, ampak na koncu je vsak najboljši slovenski motokrosist v svojem obdobju popeljal tale naš slovenski motokros eno stopnico višje. Sem pa zelo vesel in ponosen, da lahko rečem, da sem del tega napredka. No, danes je slovenski motokros na samem vrhu svetovnega motokrosa predvsem zaradi Tima Gajserja … Aha, še odgovor na vprašanje, kje se ‘skrivam’ (smeh) … Zadnja tri leta sem z družino preživel v Braziliji.
Zakaj tako daleč proč?
V Brazilijo smo prišli brez načrtov. Vse skupaj se je začelo hitro odvijati, ko me je dober prijatelj Mike povezal z Wellingtonom Valadaresom, lastnikom opreme IMS Racewear in lastnikom uradne motokros ekipe Honda v Braziliji. On je krivec, da sem po tednu dni bivanja na novi celini že sedel na motorju in odpeljal prvo dirko Superliga Brasil de Motocross v kategoriji MX3 (tekmovalci od 34 let dalje, op.p.), v kateri sem tudi zmagal. To je bil moj vnovičen ‘štart’. Ponovno sem začel z dirkami, podpisal pogodbo, prejemal plačo. V svoji krstni sezoni, torej leta 2015, sem zmagal vse dirke, ki sem se jih udeležil, a naslova kljub temu nisem mogel osvojiti. Prvič zato, ker sem prišel prepozno in izpustil dve dirki, drugič pa zato, ker prvenstvo v kategoriji MX3 ni bilo odprto za tujce. No, za naslednjo sezono so potem spremenili pravila in tako sem leta 2016 postal prvak v omenjeni kategoriji. Takrat sem se iz dirk umaknil in se fokusiral na lastno motokros šolo …
Kaj konkretno je to pomenilo?
Da sem dirkače vseh kategorij, starosti in nivojev učil, kako se dejansko vozi motokros. Motokros je pač šport, ki zahteva ogromno prave tehnike vožnje, znanja in izkušenj. Žal opažam, da se najdejo tudi takšni, ki se že več let ukvarjajo s tem športom, pa o njem še vedno ne vedo prav dosti. In to je nevarno! Motokros je namreč šport, ki lahko v primeru nepravilnega pristopa, nepravilne izvedbe, postane zelo nevaren. In moram reči, da jim je bilo v Braziliji to zelo težko dopovedati. Ljudje tam nimajo tega odnosa oz. zavedanja, da bi vlagali v trenerje … Seveda pa je potrebno kupiti najboljše vzmetenje (smeh)…
(Smeh) Ampak to ni to, kajne?
Res je, to ni to. Konkretno vzmetenje – ko sva ravno pri njem – v največ primerih ne doprinese toliko, kot dirkač od njega pričakuje. Predvsem zato, ker je malo ljudi, ki znajo potem to vzmetenje dejansko nastaviti tako, kot je treba. Tukaj je potem še cel kup drugih stvari, ampak mislim, da bo ta intervju prekratek za vse, kar bi morala obdelati (smeh) ….
Greva raje malo k ženi. V Braziliji sta skupaj odprla lokal. Sliši se dobro …
Ja, res je, odprla sva lokal Shot 912 Bar. 
912 s kakšnim posebnim namenom?
912 je moja številka, ki jo nosim, odkar se nama je rodil najin prvi sin Tommy (9.12.2006, op.p.). In tako je njegov rojstni datum postal tudi del imena za bar. Shot pa zato, ker si v baru poleg hrane in pijače lahko izbiral med 16. različnimi ‘shoti’. Tudi ‘shot’ Eslovenia smo imeli, jasno …
Torej si v Braziliji postal pravi žurer?
Ja, če to prej nisem bil, lahko rečem, da sem bil zdaj blizu (smeh).
So Brazilke res tako zelo ‘hot’ bejbe?
Khm, ja, so ‘hot’, seveda. Ampak, da ne bo kdo zdaj mislil, da je to tako, da samo prideš tja in je tega neomejeno. Mogoče je tiste lepe še težje najti, ker se skrivajo … V Braziliji je namreč ogromno ljudi nizkega sloja, brez kulture, in to vse potegne za sabo … Vidiš marsikaj … So pa Brazilke v večini zelo sproščene in, ja, v mojem primeru – dva otroka in žena – sem se jih moral včasih kar malo izogibati (smeh) …. Moram pa na koncu te teme obvezno dodati: I love my wife! (smeh)…
Tako je tudi prav … Vedno si bil veseljak in verjetno vedno boš. Nam lahko zaupaš kakšno zabavno prigodo iz časov, ko ste na polno trenirali, dirkali in ga tudi ‘biksali’?
Uf, teh je kar nekaj … Če se recimo vrnem v čas, ko me je treniral Jani Sitar … To je bilo najpomembnejše obdobje, kar se tiče moje motokros kariere. Jani je takrat treniral mene in Roka Sitarja, katerega starši so mi tudi veliko omogočili in jim gre posebna zahvala. No, da se vrnem k anekdoti … Ko sva z Rokom dobro trenirala, nama je Jani včasih organiziral poseben izlet. Enkrat smo ‘zajadrali’ po celi Sloveniji, kjer smo se zabavali na enak način kot smo trenirali – na 110% (smeh). Preživeli smo super dan, dokler nismo šli na gokarte, kjer je bilo tako pestro, da smo Janijev avto obrnili na streho. Kar tako, malo za hec. Najbrž sem bil edini čisto šokiran, sploh zato, ker je bil Janijev avto takrat zame sanjski. No, on pa je samo poklical prijatelja, naj pride po razbiti avto, za nas pa naročil taksi, da smo lahko nadaljevali naš super fešta dan. Mimogrede, ta dan smo tudi bežali pred policijo, ampak o tem kdaj drugič … ali pa raje ne (smeh) …
Kako se spominjaš teh let, ko si bil v Sloveniji zvezda motokrosa? Si dobro živel od tega?
V bistvu se ne spomnim, ker tega nikoli nisem tako občutil. Tudi motokros takrat ni bil na nivoju, na katerem je danes. Predvsem zaradi socialnih omrežij in podobnega. Živel pa sem bolj za motokros kot od njega (smeh).
Ali obžaluješ kakšno odločitev, povezano s svojo športno kariero? Kaj si, pa ne bi … kaj nisi, pa bi ….
Bolj kot odločitev mogoče to, kako so se stvari odvile, ko sem iz Honda Martin Racing odšel v ekipo Edo Racing Husqvarna. Takrat sem praktično zaključil s svojo kariero. Ampak ne toliko zaradi same ekipe, pač pa bolj zaradi Husqvarninih motorjev, ki so jih takrat imeli v lasti Italijani. Čista ‘Misija Nemogoče!’. Motorji povsem nekonkurenčni, nevarni …
Kako bi primerjal motokros sceno v Braziliji z evropsko?
Kot vedno je težko delati primerjave med prvenstvi … Lahko rečem, da so dirkači v Braziliji kvalitetni, le da nimajo enakih možnosti, kot jih imamo v Evropi. Mi se lahko na razdalji 1000 do 2000 km udeležimo desetih različnih nacionalnih prvenstev, v Braziliji pa si na tej razdalji še vedno v Braziliji. Dirk je malo, rampe niso polne in vse to zaradi države, v kateri so uvoz in davki visoki. Zgolj kot primer: KTM SXF 450 stane v Braziliji 16000 € .. Drugače pa, kar se tekmovalcev tiče, kot sem že rekel: so kvalitetni, vendar jih je malo. Imajo slabše pogoje, še posebej kar se tiče tehnologije motorjev. Niso na nivoju ZDA ali Evrope.
No, in v Evropo si se maja zopet vrnil. Z družino boš odslej živel v Italiji, blizu Milana. Kaj boš počel, kakšni izzivi so pred teboj?
Ja, vračamo se v EU in obračam še en list v svojem pestrem življenju. Vsekakor bom zdaj več v Sloveniji kot prej … Ostajam povezan z motokrosom, saj je to moje življenje. Sodeloval bom tako z Italijani kot z Brazilci, s katerimi bomo nadaljevali delo. Najbrž bom malo več potoval. Že julija grem na Švedsko, kjer bova z Brian Jorgensnom (bivši motokrosist, Romanov kolega iz ekipe – pri Tiscali Honda Martin Racing so vozili skupaj s Tonyjem Cairolijem, op.p.) organizirala poletni motokros kamp. Sodeloval pa bom tudi z našimi dirkači. Februarja je bil pri meni v Braziliji Luka Milec, katerega napredek se je že pokazal, tako da bo on najbrž velik del mojega programa. Že zdaj se veselim, da bova lahko trenirala tudi tam, kjer so proge peščene in tehnično bolj zahtevne.
Kakšen si kot trener?
Kot trener sem perfekcionist, predvsem, kar se tiče tehnike vožnje. Motokros je pač šport, pri katerem je tehnika izrednega pomena in dobro vem, kaj pomeni biti eno z motorjem … predvsem, ko se spraviš na tiste dirke visokega nivoja, kjer proga ni več proga, ampak sama luknja, kanal pri kanalu …
Kakšen si kot partner?
Zvest, zaljubljen, potrpežljiv, (smeh) …
Kakšen si kot oče?
Želim biti strog, ampak mi ne uspeva. Nor sem na svoja dva fanta. Smo pravi ‘team’.
Sta tudi onadva motorista?
Ne morem ravno reči, da sta motorista, ampak, ja, se vozita z motorjem … za veselje. Moja želja je, da uživata in da se lahko včasih malo skupaj zapeljemo, nimam pa načrtov, da bi postala dirkača.
Kaj pa tvoj načrt za starost? Kaj bo Roman Jelen počel na stara leta? Ribolov, igre na srečo …?
(smeh) O starosti ne razmišljam prav dosti. Ker danes si, jutri te ni, tako da je težko načrtovati. Sigurno bom še nekaj časa ostal v športu, kako se bodo stvari odvijale, bomo pa še videli. Ob vseh teh selitvah človeku ni vedno lahko. Z vsako si življenje nekako obrneš na glavo. Je pa ‘fajn’ občutek, ko si rečeš, da je Zemlja tvoj dom … Hm, drugače pa … ja, mogoče igre na srečo (smeh) …
Kaj bi rad sporočil ljubiteljem motokrosa v Sloveniji?
Spremljajte motokros, ukvarjajte se z njim. Če ste bolj adrenalinski, namesto divjanja po cestah pokažite korajžo in znanje na motokros stezi. Motokros zna biti zelo lep, če se ga lotite pravilno, in zelo krut, če ga izvajate narobe. Zato vam svetujem, da se udeležite tečajev, saj bo to vaša najboljša naložba. Motokros je šport, kjer je tehnika vožnje – poleg dobre fizične pripravljenosti in v pravo smer pripravljenega motorja – še vedno na prvem mestu.
Kaj pa svetuješ staršem otrok, ki so že okusili čarobnost motokrosa?
Ne pritiskajte na svoje otroke, ne želite si videti v njih tistega, kar bi VI radi. Pustite jih, da uživajo in da sami pridejo do tiste želje po zmagi in uspehu. Delo na silo že na splošno nikoli ne prinese pravih rezultatov, sploh motokros pa je preveč nevaren, če stvari delamo na silo. Je šport, ki nima lahke poti, ampak samo pravo pot!
Za konec še vprašanje, da preveriva, koliko si kaj na tekočem z moto sceno v Sloveniji … Si slišal, da se je leta 2016 ustanovila Moto zveza Slovenije (MZS)?
Ja, sem slišal, kot tudi to, da je projekt zelo pozitiven.
Kaj meniš o takšnih pristopih k podpori motošporta pri nas?
Vsekakor je, kot sem že omenil, to pozitivno. Predvsem zato, ker so uspeli vsaj po številu tekmovalcev pripeljati veliko novih ljudi v krog dirkanja – tekmovalcev, ki se do sedaj nekako niso udeleževali dirk pokalnega ali državnega prvenstva … Zaenkrat še ne poznam točnih detajlov, ampak po številu udeležencev se dela v pravo smer. Tako da vse čestitke organizatorju.
Foto: osebni arhiv, Bor Dobrin
